Obnova pohištva
"S starim pohištvom je kot s starim vinom.
Če se ga neguje z ljubeznijo in znanjem,
s starostjo samo pridobiva".
Pohištvo skozi čas
Les je glavni konstrukcijski in sestavni element pohištva že od pradavnine. Poznamo predmete iz Perzije in Egipta, obdelane v obdobju od 3100 do 1980 pred našim štetjem. Ti izdelki so bili med sabo vezani - lepljeni in tudi že zaščiteni s premazi - površinsko obdelani. Materiali, ki so se uporabljali v ta namen so bili naravnega rastlinskega/živalskega izvora. Vzpenjanje posameznikov na družbeni-hierarhični lestvici je vplivalo tudi na življenjski slog bivanja, kar je imelo za posledico tudi izboljšanje bivalnih pogojev, sem prištevamo tudi pohištvo.
Razvoj družbe in tehnik dela v tesarski/mizarski stroki je v času 13.stoletju vpeljal nove oblike-stile na področju stavbarstva in izdelave pohištva. Stili so se imenovali gotika. Gotika je tisto kulturno in umetnostno obdobje, ki je na slovenskem je posebej zaznamovala našo preteklost zlasti na sakralnem stavbarstvu in plastikah.
V Italiji se je v 15.stoletju uveljavila nova oblika izdelave pohištva, ki odražala antične okrasne motive z uporabo tehnike intarziranja. Tako izdelano in oblikovano pohištvo poimenujemo renesančno pohištvo. Temu slogu sledi barok, ki na slovenskem ni pomenil večjih oblikovalskih dosežkov razen sprememb na področju okrasja. Rokokojsko pohištvo je pomenilo razkošno opremljeno in okrašeno pohištvo, ki je sledilo statusu lastnika. Videz zamenja udobje.
Kmečko pohištvo - kmečki predmeti in pohištvo so sledili predvsem namembnosti in praktični uporabi za potrebe vsakdanjem življenja in dela na kmetiji.
Materiali, ki se uporabljajo pri izdelavi stavbnega pohištva, plastik in notranjega pohištva.
Velja načelo, da naši predniki niso bili pretirano izbirčni pri izbiri materiala, iz katerega so gradili, oblikovali in izdelovali predmete. V ta namen so uporabljali materiale, ki so jim bili blizu-pri roki, še le z razvojem trgovine in transportnih poti v 15.stoletju, so mojstri pričeli namensko izbirat in pripravljat material za izdelke.
Prestiž naročnika in oblikovalski trendi so generirali vrste materiala in tehnike izdelave. Vrste lesa, ki so jih uporabljali za izdelavo konstrukcij stavb, stavbnega pohištva, plastik in bivalnega pohištva, so bile vse vrste lesa, ki rastejo na slovenskem. Mojstri so bili zbirčni le pri izbiri lesa za plastike. V ta namen so najpogosteje uporabljali lipovino (Tilia), topolovino (Populus), jelševino (Alinus) in celo borovino (Pinus).
Vezivna sredstva so bila rastlinskega (škrobna lepila) in živalskega izvora(, beljak, kostni in kožni kleji, kazeinska in krvnoalbuminska lepila, lepila iz ribjih mehurjev in drugi zvarki, ki so sledili posameznemu mojstru).
Premazna sredstva so bila naravnega izvora, pridobljena iz iz različnih plodov, semen ali kot produkti za razvoj žuželk. Pretežno so uporabljali oljne premaze na osnovi konoplje, lana, sledili so voski na osnovi šelaka, karnuba in čebeljega voska, nitrocelulozni premazi in drugi.
Pohištvena okovja (kvaliteta, vrsta materiala in okrasje) so sledili naročniku.
Terminologija
KOPIJA. Termin ima še danes manjvreden pomen, čeprav marsikdo prave razlage tega pojma sploh ne pozna. Za marsikoga je kopija že odlitek plastike ali pa reprodukcija slike. Zato bomo zaradi nujnega razumevanja različnih terminov pojasnili tudi naslednje: original, replika varianta, verzija, reprodukcija, parafraza, kopija. Vsi omenjeni termini so prisotni v vseh sferah človekovega umetniškega ustvarjanja.
ORIGINAL. Je ne ponovljiva, enkratna, originalna, lastnoročna, inovativna, edinstvena izvedba določenega umetniškega dela. kar ne ustreza omenjenim definicijam ne moremo upoštevati kot original.
REPLIKA. Je avtorjeva, pod njegovim vodstvom..., se nadaljuje.