Izobraževanje

Vseživljenjsko učenje

je danes stalnica tako v strokovnih kot tudi laičnih krogih. Začetki idej o učenju od »zibelke do groba« segajo že v stari vek. Ideja, da se učimo, da bi vedeli, znali delati, znali živeti v skupnosti in znali biti, je veličastna. Vseživljenjsko učenje je način življenja, razmišljanja in odnosa do učenja. Omenjena opredelitev vsekakor presega vseživljenjsko učenje. Vse kakor pa pripomore k doseganju konkurenčnega gospodarstva.

Skupaj s sodelavci bom zasledoval cilj vseživljenjskega učenja na način, da bodo v procesu izobraževanja vključeni (povezani) tako ekonomski kot humanistični vidiki razvoja družbe.

Ključne kompetence za vseživljenjsko učenje so glede na Evropski referenčni okvir opredeljene kot prenosljiv, več funkcionalen paket znanj, spretnosti in stališč ter odnosov, ki jih posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev oz. razvoj, vključenosti v družbo, aktivno participacijo v njej in zaposljivost, saj predstavljajo osnovo vseživljenjskemu učenju. So osnova za učečo se družbo, saj zagotavljajo spretnosti za lažje prilagajanje konstantnim spremembam v inovativnem, produktivnem ter tekmovalnem ozračju.

Paket znanj in spretnosti predstavlja osem kompetenc:

1.  sporazumevanje v materinem jeziku;
2.  sporazumevanje v tujih jezikih;
3. matematična kompetenca ter osnovne kompetence v znanosti in tehnologiji;
4. digitalna pismenost;
5. vseživljenjsko učenje;
6. socialne in državljanske kompetence;
7. samoiniciativnost in podjetnost;
8. kulturna zavest in izražanje.

Izobraževanje in usposabljanje zaposlenih prispeva k večji prilagodljivosti in mobilnosti ter pospešuje produktivnost in kakovost izdelkov, krepi kreativnosti in inovativnosti na delovnem mestu.

"učenje je stalnica življenja"

Izvajamo prenos znanja na naslednjih strokovnih področjih:

1. anatomija olesenelih rastlin;
2. les in lesna tvoriva;
3. materiali za površinsko obdelavo lesa;
4. površinska obdelava lesa;
5. ergonomsko oblikovanje delovnih mest in življenjskega prostora;
6. naravna dediščina haloškega roba;
7. snovna in nesnovna dediščina Ptujskega in Dravskega polja, Haloz in Slovenskih Goric; ..., 

"znanje je notranje bogastvo, krepimo ga"

 Lesna tvoriva

Olesenela rastlina-les je odtis preteklosti, ponazarja jo v vsej njeni raznolikosti. Vpliv preteklosti (notranji in/ali zunanji) sooblikujejo pestrost lesa, materiala, ki zaznamuje čas našega življenja. Les kot nosilec kulturnega spomina  oz.v njem zapisana kulturna dediščina ponazarja  bližino in pomembnost pri vsestranskem razvoju človeštva.

Les, je  priljubljena in dragocena naravna surovina, ki je nimamo na pretek.

Zgradba olesenele celične stene

Lepila

Lepljenje v lesni industriji je zahteven tehnološki proces, ki zahteva znanje iz kemije, fizike, lesne anatomije in tehnologije. To pomeni, da mora biti interdisciplinarni pristop k reševanju problemov, ki se pojavljajo pri eksploataciji lepil in da ne smemo reševati samo tehnoloških problemov lepljenja, ampak tudi njihov vpliv na eko-sistem.

7.1 Teoretične osnove lepljenja

Lepila (vezivna sredstva) so po DIN (16920) nekovinske snovi, ki brez mehanskih vezi trajno vežejo lepljenca, zaradi površinskega zlepljenja in notranjih sil (adhezija, kohezija).

Lepila razvrščamo po izvoru in kemijski sestavi v dve skupini: naravna in sintetična. Prva so koloidne disperzije modificiranih naravnih makromolekul, ki že obstajajo v naravi. Druge so koloidne raztopine visokomolekularnih sintetičnih smol, ki jih proizvajamo s kemijskimi procesi.

Lepila, ki se uporabljajo v lesni industriji, morajo imeti naslednje lastnosti (Biffl, 1986; Resnik, 1989; Božičko, 1991):

• da nimajo negativnega vpliva na bidiverzijo, da so kemijsko nevtralna;
• da so enostavna za pripravo in uporabo; dolgi uporabni čas že pripravljenega lepi (pot life);
• različna hitrost lepljenja - temperatura lepljenja;
• da dajejo elastične spoje; 
• da ne obrabljajo delovnih orodij;
• da  ustrezna vezivna trdnost.

Zraven tega še obstojajo posebni pogoji, odpornost proti vlagi, vodi, toploti, glivam, insektom in termitom.

Vezanje-lepljenje temelji v glavnem na kemijsko-fizikalnih pojavih, med katerimi so najpomembnejši:

• koloidne lastnosti snovi; 
• površinska napetost in omakalnost;
• kohezija in adhezija; 
• vezivne reakcije;
• odstranjevanje disperzijskega sredstva.

Lepila - koloidne lastnosti snovi

 Površinska obdelava lesa

 Po  mehanski obdelavi sledi niz operacij,ki  jih  s skupno besedo imenujemo površinska obdelava lesa. S pravilno izbiro materialov za površinsko obdelavo in  pravilno načrtovano tehnologijo lahko  dosežemo na izdelku naslednje učinke: 

1. poudarimo   naravno   lepoto   lesa    zlasti  njegovo barvo in teksturo;  
2. zaščitimo  ga  pred  zračno  vlago  mehansko obrabo, kemijskimi agensi itd.;
3. omogočimo  lažje čiščenje in  vzdrževanje ter 
4. mu povečamo njegovo ekonomsko vrednost.

Zavedati se moramo, da  slabo  izvedena  površinske obdelave (neustrezna izbira materialov in tehnike dela) izdelku zniža pričakovano kvaliteto.

Les je glavni material, katerega mi lesarji, najpogosteje uporabljamo. Za  izdelavo  izdelkov pa nikakor  ne zadošča zato  uporabljamo zraven lesa   še  naslednje osnovne  materiale: kovine (okovja),  umetne   mase (lepila, laki), naravni materiali (steklo,usnje). Zraven osnovnih materialov uporabljamo tudi pomožne materiale, ki    niso    vključeni v proizvod direktno,ampak  proizvodnjo  omogočajo    (brusilna sredstva, polnila itd.). Teh   materialov   ne   moremo   uporabljati    vse povprek, kajti  med njimi lahko pride  do  reakcij, s katerimi   lahko  na  obdelovancu  skazimo   želene efekte.

Površinska obdelava lesa - naravni materiali

Drevo - Gozd 

Človek je našel svoje prvo bivališče v gozdu, ne v votlini.

Bil je bolj gozdni človek, kakor jamski prebivalec.

Seveda pa je les sprhnel, kamen ostal,

in tako govorimo o kameni kulturi, ne pa o leseni ali celo drevesni kulturi.

iz knjiga: Za človeka gre, A.Trstenjak 

Drevje in gozd so občudovale, častile in slavile vse civilizacije in kulture, ki so se v evolucijskem toku pojavile na planetu Zemlja.  Gozd zanje ni pomenil le »dnevni kop lesa«, temveč spoznanje, da ima drevo drugačen časovni korak, kakor pa minljiva človekova potreba po komfortnem življenju. 

Drevo,  olesenela rastlina, je tih zapisovalec klimatskih dogajanj v naši neposredni okolici, je rastlina, ki izkazuje neprestano svojo mladost, saj vsako pomlad na novo ozeleni, pomladi svojo zunanjost, poskrbi za reprodukcijo in utrdi koreninski sistem. To preobrazbo lahko opravlja nekaj desetletij ali stoletij. Gozd je z drevjem poraščena površina, je združba, ki ustvarja in pospešuje evolucijo planetarnih ekosistemov ter poganja življenje na zemlji.

Priča smo hitremu izginjanju/izumiranju gozdov po svetu. Vpričo zavedanja pomena biološke pestrosti-biodiverzitete, ki jo lahko nudi samo gozd, s katerim se sonaravno/trajnostno upravlja, so se in se ustanavljajo najrazličnejše komisije in združenja, ki ponujajo modele za ustavitev izkrčitve gozdov po svetu, »deforestacijo«.

Slovenija je zaradi geografske lega in zavedanja naših prednikov, podedovala naravno dediščino neprecenljive vrednosti. Imamo krajino, ki na edinstven način prikazuje odnos slovenskega človeka do narave, na kar smo lahko opravičeno ponosni.

Smo v času velikih skušnjav, na nas je, da se pravilno odločimo, izberimo nizkoogljično pot.

Drevo - Gozd & Tehnike varnega dela z motorno žago