Dediščina

Ali ste vedeli?

Slovenija je eden najbolj biološko bogatih koščkov na planetu Zemlja. Pripada ji manj kot 0,004 % celotne površine Zemlje, a vendar gostimo več kot 2 % celinskih vrst. Sobivanje več kot 22.000 rastlinskih in živalskih vrst na tako majhnem prostoru, kar našo deželo uvršča med naravno najbogatejše v Evropi. 

Rastline,

so nepogrešljiv del našega življenja.  pogosto ne razmišljamo da brez rastlin in drugih fotosinteznih organizmov ne bi bilo kisika, ki ga dihamo …Ozrimo se okoli sebe in ugotovili bomo, kako življenjsko smo odvisni od rastlin – dajejo nam les, iz njih pridobivamo tekstilna vlakna, papir, živalsko hrano, dišave, barvila, olja, zrna, sadje, zelenjavo, cvetje, biomaso, poskrbijo za naše zdravje, …

Naravna dediščina haloškega roba

Svet med reko Dravinjo, Dravo in Halozami je nekaj posebnega. Je svet kjer se srečata dve identiteti rastlinskega in živalskega sveta, kljub različnosti sta oblikovali enkratno naravno bogastvo. Pregled tu živečih rastlinskih in živalskih vrst je pokazal, da so Haloze botanično in zoološko izjemno bogato območje z veliko pestrostjo habitatov in habitatnih tipov, širšega mednarodnega pomena. V preglednem članku so opisane dominantne vrste, ki zaznamujejo favno in floro  vzhodnih Haloz.  

Povzetek strokovnega članka

Živa dediščina,

Živa dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja veščine, in z njimi povezane premičnine in kulturni prostor (kjer se ta dediščina predstavlja ali izraža), ki  jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. S tem razvijajo občutek identitete in kontinuitete, kar podpira spoštovanje za kulturno raznovrstnost in človekovo ustvarjalnost.

V skladu z značajem slovenske nesnovne dediščine in strokovnega izrazoslovja razdelimo področje žive dediščine v naslednje zvrsti:

1. ustno izročilo in ljudsko slovstvo,
2. uprizoritve in predstavitve,
3. šege in navade,
4. gospodarska in obrtniška znanja,
5. znanja o okolju,
6. kulturni prostor.

Stavbna dediščina

ima  sestavine trajnostne rabe: grajena je iz naravnih materialov, postavljena v okolje na način, da ga najbolje izrablja in mu najmanj škodi, izdelana je v ročnih tehnikah, gradiva so pripravljena izkustveno – ostaja le še vprašanje kako te kakovost ohraniti?

Oblikovala so se načela, ki zapovedujejo:

1. dediščino je bolje in ceneje vzdrževati kot obnavljati;
2. kadar je treba posegati, naj bodo posegi minimalni (načelo minimalna intervencija);
3. če je zaradi ogroženosti treba dodajati sodobno izvedbo, jo dodaj tako, da jo bo v prihodnosti možno brez škode tudi odstraniti in nadomestiti z boljšo (načelo reverzibilnosti;
4. če uporabljaš sodobne materiale, ti ne smejo škoditi originalu (načelo kompatibilnosti).

Vse močnejša je zavest, da so le avtentične stvari nekaj vredne, ponaredki pa so pač za potrošnjo rabo.

Fasada, Etnografski muzej Tržec

"V globaliziranem svetu bomo ostali kot nacija le, 

če bomo vzdrževali in plemenitili dediščino,

ki smo jo dobili na posodo od naših dedov."

mag. Ivan Božičko